Imam veliko srečo, saj imam moža, ki je zelo spreten pri različnih tehničnih opravilih. Praktično to pomeni, da se skoraj vsakega opravila doma loti sam. Nič mu ni pretežko, večkrat se šali, da pri nas potrebujemo majhno hišo, ampak veliko delavnico. Posledično ima orodje za skoraj vsako opravilo, kupovanje različnega orodja je pravzaprav njegova strast. Edino v tehničnih trgovinah ga nikoli ne bolijo noge in hrbet, v vseh ostalih trgovinah izgleda po petih minutah tako slabo, da bi skoraj potreboval urgenco. Njegova druga strast so delovne rokavice, skoraj vedno kupi še dodatni par z izgovorom, da jih nikoli ni preveč.
Vedno ko stopim v njegovo delavnico, so delovne rokavice v vsakem kotičku in predalu. Primerja se lahko z ženskami, ki imajo ogromno število čevljev, pa vseeno rabijo nove. Sicer sem vesela, da mu je zaščita pri delu pomembna, vendar so delovne rokavice prav na vsakem koraku res preveč.
Zadnje čase mu pri delu večkrat priskoči na pomoč sin, ki je dopolnil šestnajst let. Všeč mi je, ko jih gledam, kako se družita in skupaj delata, ob tem se pogosto dražita in šalita drug z drugim. Vem, da bodo sinu veščine, ki se jih bo naučil ob očetu, prišle v življenju še kako prav.
Prejšnji vikend sta bila na njivi, kjer sta popravljala zid iz kamenja, ki je grozil, da se bo zrušil. Okoli poldneva sem jima odnesla malico, da bosta lažje delala. Sin mi je kazal, kako si je na treh mestih poškodoval dlani, zato sem ga vprašala kje ima delovne rokavice. Godrnjal je, da so vse delovne rokavice, ki jih nimamo malo, njemu prevelike in ne more delati z njimi, saj ima precej manjšo roko od očeta.
Ko sem naslednji dan opravljala tedenski nakup, sem v trgovini naletela ravno na delovne rokavice, ki so bile še posebno mehke in narejene iz prašičjega usnja. Kupila sem jih v sinovi številki in ponosno prinesla domov. Razveselila sem vsaj enega člana družine, mož pa me je kujavo vprašal zakaj jih nisem kupila tudi njemu.…