Sin se je v šoli vpisal na košarko. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni začel metati žoge doma po stanovanju. Komaj sem čakala, da bo minila ta zima, da se bodo takšne dejavnosti lahko odvijale zunaj. Komaj smo ga pregovorili, da žoga ne spada v stanovanje.
Razumela sem, da mu je bilo dolgčas in da je imel veliko željo igrati košarko ter metati žogo na koš. Dvakrat na teden je igral košarko v šolski telovadnici, kar mu je bilo premalo. Stvari so se malo umirile in končno se je prebudila pomlad. Spet so lahko aktivnosti potekale na prostem. Sin je še vedno navdušeno igral košarko in zaželel si je, da bi lahko bila koš tabla na našem dvorišču. Možu sem rekla, naj skupaj poiščeta prostor okoli hiše, kje bi bil primeren prostor za koš tablo.
Za prostor sta se takoj odločila, le da nato nista vedela, kakšna bo koš tabla — ali bo montirana na steno ali bo samostoječa. Stenska koš tabla bi zahtevala vrtanje v fasado, kar mi ni bilo ravno po godu. Samostoječa je bila privlačnejša, saj bi jo lahko prestavljali glede na senco ali vremenske razmere. Pogovarjala sta se tudi o materialu, ki vpliva na odbojnost. Na koncu sta se odločila za samostoječo koš tablo iz akrilnega materiala. Izbrala sta model z nastavljivo višino, tako da lahko kdaj igrajo tudi odrasli ali pa mlajši otroci. Potem sta šla sin in mož v športno trgovino kupiti tablo. Tam sta ponovno preverila, kakšno tablo želita kupiti, prodajalec jima je svetoval še druge podrobnosti, ki vplivajo na dobro in kakovostno igro. Ko sta prišla domov, sta se takoj lotila dela in kmalu je koš tabla stala na mestu.
Postavila sta samostoječi model z obteženo podlago, kolesi in nastavljivo višino.
Sin je užival vsak večer v igri metanja na koš in s tem tudi treniral mete. Zdaj, ko imamo doma koš, preživimo več časa na dvorišču, se gibamo in se skupaj zabavamo.