V naši družini se včasih zdi, kot da se čas ustavi v delavnici mojega dedka. To ni navadna delavnica, ampak prava mala mizarska zakladnica, polna orodij, ki nosijo zgodbe daljše, kot je moj spomin.
Kadar stopim vanjo, me najprej pozdravi vonj lesa, ki se zdi, kot bi bil vedno isti, čeprav so se v letih skozi njegove roke izmenjale smreka, hrast in oreh. Na policah in ob delovni mizi stojijo mizarski stroji, ki so že na prvi pogled drugačni od današnjih bleščečih in računalniško vodenih naprav. Ti so težki, kovinski, trdni, z lesenimi ročaji, ki so zaradi pogoste rabe postali gladki kot steklo. Najbolj me očara stara krožna žaga, ki jo je dedek sam obnovil, potem, ko je skoraj pozabil nanjo. Nekoč rjav, rjast in pozabljen stroj je zdaj skrbno očiščen, pobarvan in v celoti delujoč. Dedek vedno zatrjuje, da stari mizarski stroji niso samo uporabni, temveč imajo tudi dušo. Verjetno ima prav, saj ko jih zažene, se prostor napolni z značilnim brnenjem, ki je morda malo drugačno kot jih proizvajajo moderni mizarski stroji. Poleg žage je v delavnici še stara mizarska stružnica, ki deluje na ročni pogon.
Danes bi mnogi mizarji odšteli pravo bogastvo, da bi v njihovih delavnicah stali takšni stari mizarski stroji. Stružnica je masivna, iz železa, z velikimi vijaki in lesenimi držali. Dedek pravi, da se z njo še vedno da izdelati popoln lesen ročaj za kladivo ali pa gladko nogo za stol. In ko začne delati, se vidi, kako izkušnje vodijo njegove roke, kot da bi les sam vedel, kaj želi postati. Dosti krat se o tem pogovarjamo. Danes, ko je vse hitro, novo in pogosto narejeno tako, da traja le kratek čas, so dedkovi mizarski stroji dokaz, da je včasih veljalo drugače. Da se je gradilo za dolgo, z mislijo na prihodnost in naslednje generacije.
Zato ni presenetljivo, da marsikateri mizar, tudi profesionalni, zavida dedku to njegovo zbirko.…