Steklenica je moderna oblika embalaže, čeprav jo zadnje čase izpodriva cenejša in okolju bolj neprijazna plastika. Uporabljamo jo za skladiščenje tekočih živil in pijače. Njena pot se začne v tovarni za izdelavo stekla, kjer jo z mešanico naravnih sestavin iz velike talilne peči vlijejo v zato pripravljene kalupe. Po končanem postopku se skupaj še s tisoči preseli na druge lokacije, kjer vanje vlivajo raznorazne tekočine različnih okusov in barv. Tam dobijo še ime, pa nalepko in seveda zamašek, da vsebina ostane tam kjer je. Potem pa mirno in spokojno čakajo na polici kakšne trgovine, da pridejo na vrsto za nadaljnjo potovanje, proti koncu svojega življenja, ko največkrat končajo kot črepinje v kakšnem zabojniku za steklo. Tiste malo bolj srečne pa lahko končajo v rokah kakšnega otroka, ki jo uporablja še za igro, ne samo za pitje priljubljene pijače iz nje.
Nekatere, predvsem barvne steklenice, razbijejo in jih zakopavajo v zemljo. Pod njih dajejo kakšne majhne listke od recimo čokoladic, žvečilnih gumijev ali pa bombončkov in tako naredijo majhno sliko zakopano v zemljo. Temu smo rekli spominčice, ki so med majhni otroci bile zelo popularne. Spet drugi, ki so živeli ob morjih, so po njenem izpraznjenju, vanje dajali listke z raznoraznimi sporočili ali pa verzi, jih dobro zamašili in jih metali v morje. Nekateri so celo na listke pisali svoje naslove v upanju, daj jih bo kdo našel in kontaktiral. Večina se jih verjetno razbila na morskem dnu, so se pa dogajali primeri, da so našli takšne steklenice čisto na drugem koncu sveta, seveda po več mesecih ali celo letih potovanja po morskem dnu.
Obstajajo tudi taki, malo spretnejši in pogumni, ki so steklenice uporabljali za modeliranje. Nič koliko je primerov steklenic v katerih je izdelana pravcata znana jadrnica ali pa potniška ladja, v pomanjšanem merilu seveda. Najbolj pogoste so bile gusarske ladje.